Stran je v osnovi namenjena opisu partizanskega orožja in opreme, bitk ter vojnih operacij, posameznih narodnih herojev, svežih aktualnih dogodkov, uradnih odlikovanj in še več. Trudimo se, da bo stran v bližnji prihodnosti temeljila predvsem na lastnih raziskavah, do katerih bomo prišli s pridobitvami neobjavljenih dokumentov, fotografskega materiala, najdenih eksponatov, izjav udeležencev in podobno. Kopiranje člankov ali njihovih posameznih delov je dovoljeno le z navedbo avtorja ter pojasnilom, da je članek že bil objavljen na straneh Slovensko partizanstvo.
AKTUALNO
ZADNJI ČLANKI
BOJ PROTI OKUPATORJU, KAKO SE JE ZAČELO?
Če je bila narodna zavest slovenskega naroda, ki se ni hotel sprijazniti s tujo okupacijo in z izbrisom slovenske nacionalne identitete, tisti temelj, na katerem je zrasel odpor slovenskega partizanstva proti okupatorjem, je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF) tisti dejavnik, ki je to narodovo voljo in zavzetost za osvobodilni boj vodil in usmerjal k osnovnemu cilju slovenskega partizanstva: k narodni osvoboditvi in združitvi s Slovenci poseljenega ozemlja.
Osvobodilna fronta je bila ustanovljena natanko tri tedne po okupaciji in razkosanju Slovenije, v okoliščinah, ko nobena izmed tedaj prevladujočih slovenskih političnih strank ni znala/hotela primerno odgovoriti na težaven položaj slovenskega naroda. Tako so se v noči iz 26. na 27. april v Vidmarjevi vili zbrali predstavniki Komunistične partije Slovenije (Aleš Bebler, Boris Kidrič in Boris Ziherl), krščanskih socialistov (Tone Fajfar), Sokolov (Josip Rus) in kulturniki Josip Vidmar, Franc Šturm in Ferdo Kozak. Ustanovili so Osvobodilno fronto, politično organizacijo, ki naj bi združevala in vodila vse Slovence, ki bi se odločili pridružiti se boju proti okupaciji. Po nekaterih dokumentih naj bi se OF vsaj do polovice leta 1941 imenovala Protiimperialistična fronta (PIF), a spet druga pričanja to zanikajo.
Osvobodilna fronta kot politična nadstavba partizanskega gibanja še isto leto dobi dva krovna organa, in sicer »Vrhovni plenum«, katerega člani so bili predstavniki vseh v OF delujočih skupin in »Izvršni odbor«, kjer so imele svoje delegate samo ustanovne skupine.
Izrednega pomena je bil politični program Osvobodilne fronte, zgoščen v znamenitih temeljnih točkah OF, ki so svojo zaokroženje pridobile decembra leta 1941:
- 1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
- 2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
- 3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov, OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
- 4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
- 5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
- 6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
- 7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način
- 8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
- 9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.
Brez pretiravanja lahko povemo, da je bil ta program koncipiran v tako svobodoljubnem, naprednem duhu, da bi se lahko še dandanes brez pridržkov podpisali pod njega. Še posebej pa se velja ustaviti pri dveh točkah. Četrta točka, ki je bila v program vključena na željo Kocbeka, izraža hotenje, da bi slovenski narod presegel Cankarjevo maksimo o narodu hlapcev, ki je seveda že od prej imela dolgo brado. Slovenski narod naj bi postal dejaven, nič več narod, ki ga burni tok zgodovine premetava od enega do drugega gospodarja, ampak narod, ki si bo svojo sodbo pisal sam. In z bojem slovenskega naroda pod zastavo OF je bil storjen vsaj korak naprej k temu cilju. Sedma točka pa je neposredno napovedala uvedbo »ljudske demokracije« po osvoboditvi, ki bi bila tisti institucionalni okvir, v katerem bi se reševala družbena razmerja po vojni. Ta točka je slovenskemu narodu obetala vladavino, katere nosilec bi bil on sam. Samo obžalujemo lahko, da se točka ni uresničila.
Ustanovitev OF, pri kateri je sodelovalo samo sedem ljudi, je še v istem letu po celotnem slovenskem narodnem ozemlju sprožila močan odmev, ki je privabil veliko ljudi v njene vrste. Odbori OF se pojavijo skoraj po celotni Sloveniji, od Primorske do Prekmurja in od Gorenjske do Bele krajine. Veliko ljudi se je bilo pripravljenih boriti za narodno osvoboditev in ker razen OF ni bilo drugega političnega subjekta, ki bi si zastavil isti cilj, ni bil ta pojav pravzaprav nič posebnega.
Množičen, pozitiven odziv Slovencev na pojav OF je verjetno botroval temu, da se je Vrhovni plenum septembra leta 1941 preimenoval v »Slovenski narodnoosvobodilni odbor« (SNOO), s čimer je nakazal, da OF postaja ljudska oblast, nasproti večinoma osovraženi oblasti okupatorjev. Takrat je bilo tudi predvideno nadaljnje členjenje SNOO na pokrajinske, okrožne, okrajne in krajevne NOO.
Posebnost OF, ki je izjemna tudi v evropskem prostoru, je bila njena precejšnja razvejanost, ki pa je temeljila na pravi ljudski demokraciji – kolikor so pač to vojne razmere dopuščale. Da bi bila OF resnična organizacija slovenskih svobodoljubnih ljudi, so na osvobojenih partizanskih ozemljih izvajali volitve v t. i. narodnoosvobodilne odbore (NOO); sprva na krajevni ravni, kasneje tudi na okrajni, okrožni in ponekod celo na pokrajinski ravni. Prve take volitve so potekale spomladi leta 1942 na osvobojeni Notranjski in Dolenjski, kjer so imeli vsi polnoletni prebivalci – tudi ženske – pravico voliti predstavnike krajevnih NOO. To je bil sploh prvi primer v slovenski zgodovini, da so se lahko ženske udeležile volitev. Volitve so odražale znamenito četrto točko OF, ki je slovenskemu narodu obljubljala, da bo sam svoje (ne)sreče kovač.
Razvoj dogodkov v letu 1943 doda organizaciji OF nove dimenzije, ki jo dokončno ustoličijo kot politično oblast. Zadnji dan v februarju vse ustanovne skupine OF podpišejo tako imenovano »dolomitsko izjavo«, s katero se krščanski socialisti in sokoli odpovejo ustanavljanju političnih strank, zavežejo pa se tudi opustiti svoj lastni aktivistični kader na terenu, ki naj bi se »prelil« v enotni kader OF. Toda ta dikcija ni veljala za komunistično partijo. V kontekstu nujnosti homogenega vojaško-političnega odpora proti okupatorju in z ozirom na pojav oborožene kolaboracije v osrednji Sloveniji, je bila dolomitska izjava upravičena, kakšne posledice pa je imela za politični sistem povojne družbe, pa je že drugo vprašanje.
V mesecu oktobru istega leta se nato zvrstijo kar tri zelo pomembne politične konference.
Od 1. do 4. oktobra v Kočevju zaseda Zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je bil neke vrste parlament OF. Pred tem so septembra v enotah partizanske vojske in na osvobojenih ozemljih izvolili delegate za zbor odposlancev. Zbor s 650 poslanci je razpravljal o vseh vidikih narodnoosvobodilnega boja (NOB), izvolil je tudi nov 120-članski SNOO, sprejel deklaracijo, da je slovenski narod s svojim uporom »vstopil v krog suverenih narodov« in se izrekel za priključitev Primorske k Sloveniji. Zasedanje »parlamenta OF« pomeni veliko kvalitativno prelomnico v razvoju slovenskega NOB, saj se slovenski narod simbolično konstituira kot samostojen narod, ki o svojih temeljnih zadevah odloča sam.
Prvi kongres Zveze slovenske mladine v Kočevski Reki in prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču pa utrdita množični ljudski značaj OF. Obe organizaciji, ki sta delovali v okviru OF, sta bili namenjeni aktiviranju dveh posebnih slojev družbe; to je mladini in ženskam. Sama izvedba tako rekoč prvih krovnih zborovanj obeh organizacij v oktobru 1943 pa je odražala visoko zastopanost slovenskih žena in mladine v OF.
Proti koncu vojne, to je februarja 1944, se odvije še zadnja večja politična manifestacija OF do osvoboditve. V Črnomlju zaseda SNOO, ki se ob tej priložnosti preimenuje v SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet); bila je to provizorična vlada, oziroma vrhovni izvršni organ OF. V okviru SNOS je delovalo več sekcij, ki kažejo na izjemno pestrost slovenskega NOB, ki ni bil omejen le na vojaško komponento. Posebej velja izpostaviti Denarni zavod Slovenije, ki je skrbel za ekonomsko-finančne razmere na osvobojenih ozemljih in je sredi okupirane Evrope izdajal lasten denar, kar je bil unikaten primer v Evropi. Nadalje omenimo Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS, ki se je osredotočil na vprašanje slovenskih mej in skrbel za koncipiranje pogajalskih izhodišč, potrebnih v okoliščinah povojnega preurejanja mej. Verska komisija SNOS je urejala vprašanja verske oskrbe v partizanskih enotah. Poleg teh sektorjev je SNOS premogel še več odborov, ki so bdeli nad partizanskim šolstvom, zdravstvom, kulturo...
Svoj namen je OF simbolično dosegla 5. maja v Ajdovščini. Takrat se na pragu osvoboditve na konstitutivni seji sestane Slovenska narodna vlada, ki je bila plod ne samo štiriletnega vojaškega odpora slovenskega naroda proti okupatorjem, ampak tudi plod štiriletnih prizadevanj, da bi vojaški odpor nadgradili s politično nadstavbo. OF je z vso svojo razvejano strukturo, ki ji ni bilo primere ne na območju prejšnje kraljevine Jugoslavije ne v Evropi nasploh, s strukturo, ki je postavila na noge resnično ljudsko oblast in državo, odražala državotvorno težnjo slovenskega naroda. Brez pridržkov lahko rečemo, da je OF eden izmed nosilnih stebrov samostojne slovenske države. In navsezadnje eden izmed bolj redkih momentov v slovenski zgodovini, ki zanikajo domnevno hlapčevski značaj Slovencev.
|
